Ekologija
Močvirska sklednica Emys orbicularis je ena najbolj razširjenih vrst želv v južni in srednji Evropi, zahodni Aziji in severni Afriki.
Njen življenjski prostor so mokrišča, kot so ribniki, jezera, reke in močvirja. Je vsejeda in se prehranjuje tako z rastlinsko hrano kot s hrano živalskega izvora.
Razlika med spoloma je očitna: odrasli samci so vedno manjši od samic, imajo manj izrazit karapaks kot samice in konkavni plastron, ki je precej krajši od dolžine karapaksa, medtem ko je pri samicah raven in enak (ali redko daljši) od dolžine karapaksa. Za gnezdenje izbira odprta kopenska okolja z mehkimi tlemi. Spolno zrelost doseže pri 5–6 letih. Samice znesejo povprečno 7–8 jajc na leglo in gnezdo prekrijejo z izkopano zemljo, preden ga zapustijo. Mladiči se izvalijo po približno 90–100 dneh inkubacije. V primeru poznega razmnoževanja mladiči prezimijo v zemlji, v kateri so bila znesena jajca, in se izležejo zgodaj naslednjo pomlad, ko so razmere bolj ugodne.
V primerjavi s številnimi drugimi plazilci in dvoživkami ima ta vrsta razmeroma dolgo pričakovano življenjsko dobo, vendar je smrtnost komaj izleženih želvic zaradi velikega števila plenilcev zelo visoka.
Stanje ohranjenosti
Močvirska sklednica je zavarovana vrsta, vključena v prilogi II in IV Direktive o habitatih 92/43/EGS, trgovanje z njo pa je prepovedano z Bernsko konvencijo iz leta 1979. Glede na najnovejše razpoložljivo poročilo za Italijo (člen 17 Direktive o habitatih, poročilo 2013–2018) ima močvirska sklednica na glavnih biogeografskih območjih, kjer je prisotna, zlasti na območjih, ki jih zajema ta projekt (“celinsko” in “sredozemsko” biogeografsko območje), neustrezno ali slabo stanje ohranjenosti (U1 in U2 za Slovenijo oziroma Italijo), populacije pa se smatrajo za “upadajoče”. To je v skladu z dejstvom, da se je vrsta v zadnjem stoletju zaradi obsežnega izsuševanja in melioracije mokrišč soočila z drastičnim upadom. Na evropskem rdečem seznamu je močvirska sklednica uvrščena med skoraj ogrožene (NT): vendar je bila ocena opravljena leta 2004 in se zdi popolnoma zastarela v primerjavi z upadom, ki ga je vrsta doživela na svojem evropskem območju, in kot je poudarjeno tudi v samem rdečem seznamu, jo je potrebno nujno posodobiti. Tako na italijanskem rdečem seznamu kot v Sloveniji je vrsta uvrščena med ogrožene (EN). Vrsta je zavarovana tudi s slovenskimi nacionalnimi zakoni.
Grožnje
V zadnjem stoletju je številčnost močvirske sklednice v Italiji in Sloveniji močno upadla, grožnje, ki so v obeh državah skoraj enake, pa so pojasnjene v nadaljevanju:
- Spreminjanje, drobljenje in izginjanje naravnih habitatov. Kot glavni vzrok za zmanjševanje populacij močvirske sklednice se je izkazalo sekanje gozdov, obrežnih gozdov ter izsuševanje ali spreminjanje vodnih teles in okoliških kopenskih habitatov.
- Vnos invazivnih tujerodnih želv, kot so okrasne gizdavke Trachemys scripta (rdečevratka in rumenovratka), ki z domorodnimi tekmujejo za hrano in mesta za sončenje. Dolgo so bile okrasne gizdavke najbolj priljubljene sladkovodne želve, ki so jo prodajali v trgovinah z živalmi – med letoma 1989 in 1997 je bilo iz ZDA izvoženih več kot 52 milijonov osebkov. Hkrati je to plazilec, ki ga ljudje največkrat izpustijo v naravo, kjer ni avtohtona. Vrsta ima v primerjavi z domorodnimi vrstami ugodne konkurenčne lastnosti, saj je večja in agresivnejša.
- Plenjenje jajc, mladičev in mladih osebkov. Pri nekaterih italijanskih populacijah močvirske sklednice, ki jih že dalj časa spremljajo, se je plenjenje gnezd, jajc in mladih osebkov izkazalo za pomembno grožnjo, ki lahko kritično vpliva na preživetje izoliranih populacij na območjih, kjer je upravljanje zemljišč slabo ali ga sploh ni. Uplenjenih je bilo lahko tudi do 85 % gnezd.
- Izguba genetske identitete populacij. Ker v Italiji obstaja več glavnih razvojnih linij močvirske sklednice in dve različni vrsti sklednic, je nevarnost za ohranjanje še ena, in sicer izguba genetske raznolikosti zaradi križanja med osebki, ki pripadajo različnim genetskim linijam, in med obema vrstama, tako v ujetništvu kot v naravi. Nezakonito lovljenje osebkov lahko povzroči njihovo premikanje med različnimi filogeografskimi območji. Vse to lahko spremeni genetsko identiteto italijanskih endemičnih populacij in povzroči izginotje genetsko čistih osebkov, uporabnih za programe vzreje in ponovne naselitve.
Pomanjkanje smernic za ohranjanje vrste. Težave zaradi trenutnega pomanjkanja usklajevanja med stranmi, ki sodelujejo pri ohranjanju vrste, ni mogoče podcenjevati. To lahko dejansko predstavlja veliko tveganje pri organizaciji in izvajanju programov ohranjanja.
Sicilijska sklednica Emys trinacris
Emys trinacris, ki živi le na Siciliji, je bila dolgo časa na obrobju znanstvenega zanimanja. Njeno ponovno odkritje s taksonomskega vidika se je zgodilo leta 2005 z opisom vrste Emys trinacris, ki je ločena od vrste Emys orbicularis, h kateri je bila prej pripisana. Znanstveno ime vrste izhaja iz besede Trinacria, ki se je v stari grščini nanašala na današnjo Sicilijo.
Emys trinacris je endemična vrsta Sicilije, za katero je v nedavnem poročilu na podlagi člena 17 Direktive o habitatih ugotovljeno ugodno stanje ohranjenosti, vendar pa je ta vrsta na lokalni ravni izpostavljena številnim grožnjam, povezanimi z nezakonitim odvzemom iz narave in prisotnostjo tujerodnih želv na mestih, kjer se pojavlja.
